|
|
VESMIN KAJTAZOVIČ
Za padalstvo ga je navdušil Silvo Mesojedec, ki je sredi devetdesetih let začel skakati po dvajsetih letih predaha. Vesmin se je leta 1997 včlanil v AK Novo mesto in njegov padalski učitelj je bil Aleš Debeljak.
Prve skoke iz letala opravijo padalci z avtomatskim odpiranjem (posebna vrv, pritrjena v letalu, ob odskoku padalca izvlece padalo). "Prvič sem samostojno odpiral v sedmem skoku, od začetka pa sem imel kar nekaj težav s stabiliziranjem telesa v prostem padu.
V trinajstem skoku sem moral odpirati rezervo," opisuje Vesmin svoje prve padalske korake. Med odpiranjem padala ga je vrtelo, zato se mu je zapletlo glavno padalo.
Postopek odpiranja rezervnega padala je dobro poznal, zato se je rešil brez težav. Pri tem je namreč potrebno najprej odvreči glavno padalo, potem pa odpreti rezervo, kar vsaj pri 13. skoku, ko je padalec še ves prestrašen in negotov, ni preprosto in lahko.
Vse do 33. skoka pa se nekako ni mogel sprostiti in je imel v prostem padu hude težave, saj ga ves čas obračalo.
"Potem pa me je rešila Jožica, padalka z bujnim oprsjem, in iz mene naredila pravega padalca? Veš kaj, Veso, jaz se bom postavila na vrata letala, in ko boš izskočil, me samo glej,? je dejala. In res. Letel sem proti zemlji in gledal Jožičino oprsje. Kdo ne bi ob takem pogledu poletel?" je opisal takratne skoke in priznal, da sta z Jožico to vajo kar nekajkrat ponovila, in po tej "šoli" se mu je odprlo.
"Kamero sem prvič vzel v roke oziroma sem si jo poveznil na glavo na Češkem. Skakal sem v skupini Sky Dragons. Skupina ni imela snemalca, kamero pa je imela, zato mi je predlagala, naj jo posnamem. In sem začel," pripoveduje Veso, ki danes skače s skupino Flota.
Dobil je napotke, posnetki so bili sprva bolj začetniški, ob pomoči drugih pa je napredoval iz skoka v skok. "Na začetku je bilo kar nekaj komičnih situacij. Nekoč sem padel v formacijo in jo razbil. Skupina padalcev naredi zavetrje, in če nimaš posebnega kombineziona in letiš nad njo, jo enostavno prehitiš oziroma padeš nanjo. Na srečo se ni nič zgodilo, gotovo pa ni ravno prijetno, če ti pri letenju v prostem padu s hitrostjo okoli 180 kilometrov na uro kdo pade na glavo; kot bi Bog s kamero na glavi padel nate."
Po prvih poskusih se je zaljubil v snemanje in njegova prednost je tudi pedantnost in doslednost. "Brez tega pa ne moreš biti snemalec, ker boš sicer izgubil glavo. Padalci se pred skokom natančno dogovorimo za vrstni red odpiranja. Snemalec mora to poslušati s tremi ušesi. Da veš, kdaj in kam bodo šli narazen, da ne bi bilo trka v zraku. Snemalec praviloma odpira šele takrat, ko vidi, da so se vsi umaknili," opisuje doživetja v prostem padu. Padalci imajo posebne višinomere, ki jim piskajo na določenih višinah, praviloma (za začetnike in snemalce je obvezen) pa tudi avtomate, ki jim tedaj, ko je pri določeni višini prevelika hitrost, sami odprejo rezervno padalo
|
|
|
